1. Sprejem
Vsakega novega krvodajalca ob prihodu na odvzem krvi zdravstveno osebje transfuzijske medicine najprej povprašajo po osebnih podatkih. Te podatke vnesejo v računalnik in v krvodajalčev karton, ki spremlja krvodajalca ves čas med postopkom dajanja krvi. Pri naslednjem prihodu se samo še hitro preveri točnost podatkov. Krvodajalca seznanijo z vsebino priloženih zloženk in ga prosijo, da izpolni vprašalnik.
2. Laboratorij
Naslednja postaja na poti darovanja krvi je laboratorij. Iz kapljice krvi, ki jo dobijo iz prsta krvodajalca, določijo krvno skupino in količino krvnega barvila (hemoglobina). Količina hemoglobina je pomemben podatek za zdravnika, ki odloča o tem, ali smemo krvodajalcu odvzeti kri ali ne. Kri lahko darujejo le krvodajalci, ki imajo zadostno rezervo krvi oziroma hemoglobina.
3. Pregled pri zdravniku
Sledi pregled pri zdravniku. Krvodajalcu izmeri krvni tlak, posluša delovanje srca in ga povpraša po zdravju. Kri lahko daruje samo zdrav človek. Zdravnik povpraša tudi po boleznih, ki jih je krvodajalec prebolel. Nekatere bolezni kot na primer zlatenica, sifilis, malarija in aids, se lahko prenašajo tudi s krvjo. Najvarneje je, da krvodajalci, ki so bili s takimi boleznimi okuženi ali so izpostavljeni možnosti okužbe, krvi ne dajejo v času, ko lahko s svojo krvjo okužijo bolnika. Na podlagi
pregleda in podatkov, ki jih dobi iz laboratorija, zdravnik svetuje, ali krvodajalec lahko daruje kri ali ne. Če je odločitev negativna, krvodajalcu sporočijo, zakaj trenutno ne more darovati krvi in kdaj se lahko ponovno oglasi. Krvodajalcu zdravniki svetujejo zdravljenje morebitne odkrite bolezni.
4. Odvzem krvi
V sobi za odvzem krvi se krvodajalec uleže na odvzemni stol. Zdaj se začne to, zaradi česar je prišel: odvzem krvi. Medicinska sestra pričaka krvodajalca s sterilnim priborom za odvzem krvi, ki ga bo uporabila le zanj, in očisti mesto odvzema krvi ter uvede iglo v žilo. Krvodajalec s stiskanjem pesti pospešuje tok krvi, ki teče po cevki in počasi polni vrečko, v kateri je že pripravljena tekočina proti strjevanju krvi. Ko je vrečka polna, sestra cevko zaveže in jo pazljivo odreže. Nato
odvzeme še štiri epruvete vzorcev krvi. Tri epruvete pošljejo v laboratorije, kjer določijo krvno skupino in ugotovijo morebitno prisotnost sledi povzročiteljev aidsa, hepatitisa in sifilisa. Četrti vzorec ostane pri vrečki krvi in služi za navzkrižni preizkus med krvjo sprejemnika in dajalca neposredno pred transfuzijo. Odvzem krvi ponavadi poteka brez zapletov. Včasih pa se zgodi, da krvodajalca pred, med ali po odvzemu obide slabost, strokovno rečeno, da doživi kolaps. Vzroki za to so
največkrat duševne narave: prevelika napetost, strah pred neznanim, strah pred bolečino, pred pogledom na kri in podobno. To se pogosteje dogaja pri novih krvodajalcih, ki s potekom odvzema še niso seznanjeni. Krvodajalcem, ki doživijo kolaps, usposobljeno osebje takoj daje vso potrebno pomoč. Kolaps je prehodni pojav, ki hitro mine in ne pušča posledic. Ko je odvzem krvi končan, se krvodajalcem zahvalimo in jih povabimo na okrepčilo in družaben klepet.
Čez dan je priporočljivo zaužiti veliko tekočine (vode) ali drugih brezalkoholnih napitkov.
